V vlogi sovoznice…julij 29, 2010

Mislim, da se mi je… tretjič v življenju zgodilo, da sem se zbudila pravočasno,  definitivno pa prvič, da sem celo prehitela budilko :-)  Kdo bi si mislil… čisto pravi ‘rajzefibr’…

07.06.2010

Jesenice, 05:00

 In smo šli…

Joke, joke. (sej vem,  izdajo me ‘samo’ sončna očala ;-) ) Posadka v sledeči podobi me je naslednjih nekaj dni vozila po Evropi.

Sprva nas je bilo sicer nekaj več kot običajno, vendar brez večjih problemov, si je vsak našel svoj prostor.. khm.. tako ali drugače :-)

 

 

Naslednjih nekaj uric sem premišljevala le o tem kako bi spala, kako odklopiti to, da se pač vse ‘gunca’ in da ti ne postane slabo,  kako najhitreje in čim manj ‘štorasto zlesti’ iz in nazaj v kamion in seveda kako povedati, da moram na WC, spet :-)

Preden zapustimo Avstrijo, lačni pridejo na svoj račun, zaspanci pa za ceeel dan rešijo problem utrujenosti z… joj ne vem kaj je v tem čaju ampak pomaga!

Vsak v svoj kamion in gas dalje. Ne ne, mene se ta dva nista rešila. In tako sem šla z njima najprej po jogurte.

 

Okoli devetih smo prispeli na prvo nakladalno mesto.

 

Voznik se dogovarja kako in kaj…

Poskrbi, da bo temperatura prava…

Naložita blago (kako, mi ne dovolijo ‘pofirbcat’, ker v tem podjetju brez ustrezne zaščitne obutve ni dovoljeno hoditi naokoli), dokumentiram tako lahko le del, ko se izpolnjuje spremna transportna dokumentacija.

 

Potem spet pridno čakam ampak… kaj, ko se ravno takrat, ko ni treba,  mehur ponovno oglasi?!?

In kaj ti preostane? Da sovozniku suneš te čevlje in greš lepo na WC :-)

‘Lepo’ pomeni, da se na nekajmetrski poti spotakneš le petkrat (njegova noga je namreč samo še enkrat večja od moje), se ti smejijo mimoidoči, (sodelavca tudi ja) in stopnice postanejo hm, izziv.

Spet vse pod kontrolo, čas je za menjavo in gremo dalje. Javimo kjekajkakozakaj, dobimo nadaljna navodila, informacije.

 

 

Že ves čas poti me zanima čemu služijo vsi ti gumbi in naprave po vozilu (res jih ni malo), prijazno mi seveda pojasnita kaj predstavlja vsak posebej ampak še vedno ne vem,  kje hudiča je menjalnik!? In mi je nerodno vprašat pa vendar…

 

TO je to??!!

Ne, ni logično. Taka mala zadeva, za … ah :-)

 

 

Do razkladalnega mesta je kar nekaj vožnje, da me spanec (kljub čaju) lovi sta kaj hitro ugotovila oba in mi ‘gentelmensko’ odstopila posteljo. (končno!!! :-) )

 

I’m back!

Vožnja s kamionom je zabavna, si višje kot ostali ‘navadni’ avti, prostora je ogromno (kot malo manjša dnevna soba ;-) ) poleg tega je vreme lepo,  sončno, narava res prečudovita.

Malo manj prijetni pa so zastoji in pa seveda ‘divji’ in neodgovorni vozniki predvsem OSEBNIH vozil, da ne bo pomote. Vsa pohvala voznikoma za previdnost in hitro ter pravilno reagiranje, samo na tej poti bi lahko prišlo do ne samo ene nesreče, če temu nebi bilo tako. Pa naj še kdo reče, da večino nesreč povzročajo poklicni vozniki tovornih vozil…

 

 

Sem že omenila, da je pot dooolga? Tudi tako se kratkočasi :-)

   

 

Wertheim,  okoli 15:30 ure

Shopiiiiing :-)

Hudo. Ceeeela vas trgovin! (ja, brez ‘spominčka’ ni šlo :-) )

   

Konec firbcanja.

 

In smo šli dalje. Malo pozna malica ampak zato toliko bolj okusna…

Vse pohvale naši ‘kuharci’ na tej vožnji…

Vožnja… vožnja… in še malo vožnje…

Okoli desete zvečer na vrsto pride že težko pričakovani tuš!!! (vsekakor minus pri takšnem delu, to je bila definitivno ena mojih večjih skrbi pred odhodom na to pot… ‘kapo dol’ predvsem ženskim predstavnicam v tem poklicu) Na hitro se ustavimo na črpalki, ki je lepo urejena. Osvežitev in gas dalje.

 

Holandijaaaaaaa

 Ochten,  23:30, prispeli na razkladalno mesto.

Sprva predviden termin obe eni uri je bil prestavljen na zgodnje jutranje ure.  Sledila je seveda večerja (šef kuhinje se je ponovno izkazal) in zaslužen počitek.

Fotografinja zatajila, ker je zaspala že nekje na polovici filma  :-)

 

 

8. junij, okoli 04.30 ure

Voznika zbudijo, je priden že na vse zgodaj, razloži in okoli šeste ure odrinemo. Rožicam naproti.

In kar nekaj smo jih odpeljali mi. Blago smo nakladali za več strank, na dveh različnih lokacijah oziroma t.i. borzah cvetja.

Ura je osem, ko prispemo, najprej v Aalsmeer. Vse še, vsaj navidez, mirno. Brez jutranje kave ne gre, še nekaj časa za poležavanje in … delat. Del blaga naložen.  Do Naaldwijka je bilo dobro urico vožnje. Tja prispemo okoli pol druge ure.

Podobna zadeva. Rože, rože, rože in še enkrat rože. Povsod same rožice. Takšne in drugačne, razlikujejo se tako po vrsti, načinu in prostoru hrambe, priprave, pakiranja,…

Cvetje je za prevoz pripravljeno bodisi na paletah ali oziroma v večini t.i. CC vozičkih. Voznika blago nakladata sama, na voljo imata zelo koristno in večnamensko ‘mehanizacijo’ :-) (več o tem v nadaljevanju), ki je za to potrebna.

Odgovorna sta za to, da blago pravilno naložita in ga ustrezno zavarujeta. Ravno tako morata poskrbeti, da se blago prevaža pod ustreznim temperaturnim režimom ter da ga spremlja pravilna in popolna transportna dokumentacija.

V praksi, nekako takole…

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Zanimivo. Kako lahko le dve besedi, v sekundi, ob živce spravita moja sodelavca.  ”ALMOST READY”.

In tako…. Spet čas za afnarije :-)

Meni osebno, najbolj zabavno ‘transportno sredstvo’ za po borzi. Ni bilo treba toliko hodit :-)

Kofi time…

Eh, nista upala, ker vesta, da bi ju premagala ;-)

Celo pustila sta mi vozit ;-)

‘Na mestu’ seveda :-)

Kazenska. Brez komentarja…

No, pa še mal dela…

   

Tako. Imamo vse. Ura je štiri popoldne. In gas… vse do prvega razkladalnega mesta.

 

 

9. junij, Linz, 04:00

Voznik me zbudi, pove da smo prispeli. Še preden se dobro prebudim, praktično  opravita pol svojega dela.

Uigran par, blago je razloženo s svetlobno hitrostjo in že gremo, domovini naproti :-)

 

 

 

 

Celje, 08:30

Razložimo še preostali del blaga. Fotografiranje tu ni dovoljeno. No… malo poziranja pa že…

 

Ne dovolijo jima, da bi blago razložila (čisto) sama, imajo za to zaposlene in usposobljene svoje ljudi. Strogo po ps-u. Sta, oziroma smo, pa lahko prisotni pri razkladu.

Ogromno skladišče, ogromno zaposlenih, vsi delajo s polno paro. In da, med drugim,  ne pride do zmede, me opremijo z….

Čas izkoristimo za malico (se prileže definitivno) in kavo(se prileže še bolj).

Blago razloženo. Vse bližje domu. Samo še po bonbončke gremo…

 

Krško, 12:30

Lep sončen dan. In  ogroooomno bonbonov za naložit. Spet akcija. Dobra sta, ni enostavno, ni lahko in konec koncev ne malo dela, še posebej ‘neugodno’ pri tako visoki temperaturi…

 

 

 

 

Ob 14.00 uri, tudi tu delo opravljeno. Preverita še, če vse ‘štima’  in  res, čisto zares, domov.

 

Jesenice, 16:30

No pa smo nazaj. Voznik še natoči gorivo, parkira, izpolni, dopolni oziroma uredi vse potrebne dokumente in tudi on zaključi z delom. Za danes. Jutri je nov dan, nov plan, nove naloge in izzivi na cesti.

Delo poklicnega voznika se mi zdi dinamično, raznoliko, vsekakor odgovorno, zabavno in tudi naporno.

Tako. Tudi moja prerazporeditev na delovno mesto sovoznice, zaključena ;-)

Vsekakor varna, zanimiva in poučna pot. Vozniku in sovozniku, hvala za sodelovanje.

(op.: Brez skrbi, oba sta preživela,  kakšnih znakov živčnega zloma ni (bilo) videti, tako da…:-))

 

1 komentar »

  1. miro pravi:

    Ja živčenga zloma ni bli,sj je blo kr kul imeti nekoga drugega zraven sebe,razen kuharce hehehe,šala!!!!za vse tiste,k vam pa grejo samo umazane misli po glavi,pa to SLUŽBA JE SLUŽBA,DRUŽBA PA DRUŽBA.
    P.S Še enkrat pohvale naši Katji,izkazala se je kod sovoznica in dobra družba :-*

    avgust 4, 2010

Komentiraj