- 00 386 4 581 37 00
- info@sigr.si
- sl | nl | de | en
Skupaj na potseptember 25, 2010
»Rana ura, zlata ura,« se tolažim, ko lezem iz postelje ob 3:30. Ob 4:00 odrineva od doma, ob 4:50 sva pri najini potujoči hiški na Jesenicah. Hitro zmečeva stvari notri, dotankava, krog okrog kamiona in že letiva.
Danes je 6. september in kljub temu, da je zgodaj zjutraj, je na Jesenicah nesramno mrzlo za ta letni čas. Pičlih 11 stopinj kaže, pa še gorski zrak zabrije prav okrog vratu. Poletje se je poslovilo še preden se je sploh začelo. Dva tedna sta bila zares vroča, torej nam pozimi pripadata 2 tedna snega 
! Je pa res, da je v današnjih kamionih s klimami in webasto napravami konstantna temperatura in dejansko poletja in zime ne doživimo tako močno.
Priprava na pot se začne že dan prej. Isto, kot za na morje. Spakirat obleke, nabavit in spakirat hrano, pazit, da imava sabo vse dokumente in vse potrebne drobnarije od papirnatih serviet, švicarski nož, pa računalnik z najnovejšimi nanizankami in filmi. Celo življenje sem sovražila pakiranje, zdaj pa to počnem enkrat, včasih dvakrat na teden in po dveh letih je lažje, najhuje pa je, ko se nekje pri Salzburgu spomniš, da je denarnica z vsemi dokumenti ostala doma (da, ostala je doma).
Bella Italia! Toplejša (18 stopinj) in zaradi tega meni trenutno ljubša, kot dom. Na naklad prispeva ob 7:30 in potrpežljivo čakava. Ob 8:40 pa veselo na rampo.
V dvoje je najlepše! In če po dveh letih in pol na 4m3, še vedno načrtujete prihodnost skupaj, potem je ta ljubezen prava . Toliko časa sva namreč že midva skupaj v dvojni posadki. Skupaj 24 ur na dan, 7 dni v tednu. Zaenkrat kaže dobro .
Pa pojdimo. Ura je 9:15, 19 stopinj in vse kaže na sončen dan. Ampak po Italiji ni heca, opozarjajo bolj izkušeni šoferji, zato previdno in strogo po pravilih. Ne vem kaj točno moraš naredit narobe, ampak tukaj ti prepovejo vstop v državo s kamionom, če ga preveč lomiš.
Avstrija se je danes še posebej bahala s svojimi veličastnimi gorami.
Nemčijo sem deloma prespala in deloma prevozila v temi. Vseeno pa tu vedno dam oči na peclje in oprezno naprej. Ob 2.00 sva končno na cilju na Nizozemskem, več kot pripravljena na nočni počitek.
Naslednjega dne se vstaneva ob 9:00 in zraven naju opaziva še enega Bizjaka. Tonijev kamion ima zelo posrečen razpoznavni znak – medvedke v uniformi slovenske policije. Na razkladu smo izmenjali kar nekaj zanimivih zgodbic. Za slovo pa nama je podaril enega medvedka .
Ob 11:10 odrineva nakladu naproti. Nizozemska me vedno navduši s svojo toplo klimo (ampak ne danes), zelenimi pašniki, kravami, konji, ovcami, ki jih lahko vidiš vsepovsod in pa seveda s hiškami. Slike niso iz današnjega dne saj je vreme preveč turobno.
V Naaldwijk prispeva malo prezgodaj, zato v miru pojeva »kosilo«in pogledava epizodo ene najinih najljubših nanizank Medij. In takoj za tem na delo. Na sliki spodaj so Paul Vreugdenhil in njegova ekipa, fantje so vedno dobre volje in prijaznost jim ni nikoli odveč.
Na pot odrineva ob 14:30, na najinem cilju pa bova v zgodnjih jutranjih urah, kjer se dobimo veselim avstrijcem Michaelom. Na počivališču Voralpenkreuz zamenjamo prikolice; Michael gre takoj naprej na razklad rož, midva pa na zaslužen počitek in čez 9 ur nazaj v Holandijo s prikolico polno prazne embalaže, ki se jo uporablja za prevoz rezanega cvetja in lončnic. Ponoči, ko prispeva nazaj v Holandijo, najprej razloživa tovor, naslednji dan pa ponovno naklad in potem veselo domu naproti.
Ker naju vreme to pot ne mara, žal ne morem poslikati in pokazati lepot Holandije in Nemčije. Sama pot pa je vseeno zanimiva, saj znata tudi dež in veter pričarati magično vzdušje. Na prvi sliki je zabavna koza, ki se je naveličala jesti stoje, naprej pa je še nekaj utrinkov s poti.
Kot hči avtoprevoznika sem že kot mala deklica sanjala, kako luštno bi bilo vozit tovornjaka. Žal je bil oče mnenja, da ta poklic ni za ženske. Tako sem šele pri 28ih letih starosti zbrala dovolj poguma in šla delat izpit za E kat. Če bi lahko šla v času nazaj, bi šla izpit delat pri 18ih, saj je to moj sanjski poklic in v njem neizmerno uživam.
Ko sva prvič začela vozit, sem skoraj vsako noč imela nočne more o vseh mogočih ovirah in nesrečah. Mogoče tudi zato, ker, ko sva se prvič peljala na Češko sva kar naenkrat pred sabo zagledala tako cesto. V resnici zgleda veliko bolj strmo. Kako bi tole šlo pozimi?! Je pa res, da se kot začetnik veliko hitreje ustrašiš, saj ne veš kaj te čaka. Najboljša tolažba zame pa je, da vidim vsaj še en kamion pred sabo, za sabo ali pa v nasprotni smeri. Potem vem, da je vse ok.
Najbolj zabavna pot pa je bila zimski podvig na naklad vode. Italija, Forni Avoltri, približno 1500m nadmorske višine, 2. februar in snega, da se ti zmeša. Ampak spet tolažba, ker nisva bila edini kamion na tej poti. Drugače pa je to Meka za vsakega šoferja, ki ima rad izziv .
Kot velika ljubitelja psov, sva 4 leta nazaj (še preden je padla odločitev za ta poklic) kupila tega medvedka.
In zdaj ga vsakokrat, ko greva na pot, s težkim srcem pustiva doma, ampak ker veva da je v dobrih rokah nama je veliko lažje. Če ne bi imela tako zelo razumevajoče mame, ki brezpogojno skrbi zanj in zlate sosede, ki ga vsak dan vodi na sprehod (včasih pomaga tudi njen mož Toni) bi ga verjetno morala oddati ali pa bi morala voziti samo po Sloveniji. Zdaj pa ne samo, da ima Ruj redno skuhano (alergičen je na vse brikete) sprehojen je trikrat na dan – vsak dan. Na slikah spodaj so moja mama Ada in soseda Dragica Bizjak, njima se lahko zahvaliva, da lahko brezskrbno opravljava ta poklic.
Dvakrat sva ga vzela s seboj. Enkrat od tega na vikend. Res je bilo zabavno, ampak dvigovat v kabino in spuščati iz nje 45 kg žive teže, ne vem kolikokrat na dan, je bilo preveč za Danielov križ, kaj šele zame. Na koncu bi skoraj morala oba na bolniško, tako, da tega ne prakticiramo več .
Ko sva iskala delo sva imela ogromno srečo. Takoj v drugem poizkusu sva našla dobrega in poštenega delodajalca, kjer lahko voziva skupaj v istem kamionu (idealno za par) že poltretje leto.
Utrinki s poti
Pa še malo za hec………
Besedilo in foto Elena in Daniel Sendler
hitrieskim pravi:
Bravo Elena to je bilo pa zelo lepo napisano in tudi fotke so super,POLNE GUME in srečno.
nec pravi:
No, nisem šofer, strašno rad pa vozim. Tudi s kamionom in avtobusom se (še) nisem poizkusil. Najbrž se tudi ne bom, čeprav bi rad.
Nisem ravno mlad, zato sem tudi prevozil kar lepo število kilometrov (1,5 milijona), kar za profesionalce ni veliko, saj toliko kilometrov prevozijo nekako v 10 letih.
Želim vama srečno vožnjo pa še kaj napišita. Zanimivo branje.
Lep pozdrav!
Nina pravi:
Z zanimanjem sem prebrala vajin blog. Najprej – moje čestitke Eleni, da se je odločila za poklic šoferke kamiona. Tandem Elena – Daniel zagotavlja manj stresna potovanja, saj menim, da je življenjskega prostora v kabini bolj malo. Sicer pa se še nisem nikoli peljala s kamionom. Prav gotovo je zanimivo, saj malo z višine lahko (seveda ko ne voziš) opazuješ okolico. Vsaka dežela je drugačna…
Verjetno se težko poslovita od vajinega Ruja. Je v dobrih rokah. Sosedje so včasih kot pravimo zlata vredni. In ko se vrneta domov, vaju Ruj sprejme presrečen, da ste zopet skupaj. Tako je dan vsem lepši, kajne?
Mislim, da imata srečo, saj prevažata tovor, ki osrečuje – cvetlice v velikih količinah. Kaj takšnega si kar težko predstavljam. In te cvetlice so verjetno zelo različne, odvisne od letnega časa, praznikov…
Želim vama varno vožnjo in VELIKO SREČE …
Elena pravi:
Prav vesela sva bila, ko sva odpla stran in videla komentarje, zato hitrieskim, nec in Nina hvala vam za lepe misli. Vsekakor pa upava, da bova komu tudi inspiracija.
Lep pozdrav, Elena in Daniel
Niko pravi:
Elena, zelo lep potopis. V teh časih je lepo videti, da so ljudje zadovoljni s svojimi delodajalci. Imam enakega psa, zato si znam predstavljati njegovo veselje, ko prideta domov. Želim vama še veliko skupnih srečnih dni in varnih kilometrov.
Lep pozdrav!