Bil je sončen nedeljski dan, ko sva se z Robijem dobila na počivališču Ljubljansko-Barje…
»Rana ura, zlata ura,« se tolažim, ko lezem iz postelje ob 3:30. Ob 4:00 odrineva od doma, ob 4:50 sva pri najini potujoči hiški na Jesenicah. Hitro zmečeva stvari notri, dotankava, krog okrog kamiona in že letiva.
Mislim, da se mi je… tretjič v življenju zgodilo, da sem se zbudila pravočasno, definitivno pa prvič, da sem celo prehitela budilko :-) Kdo bi si mislil… čisto pravi ‘rajzefibr’…
torek je bil že sam po sebi v pričakovanju, da se čimprej odpraviva do jesenic in potem odrineva proti nederlandu …
Vsa zadeva se seveda začne že veliko, veliko prej, preden se dejansko začne razvoz sadik. Disponenti pridobijo naročila za prevoz, blago se »pobere« pri pošiljatelju in pripelje v naše skladišče, vnaprej se pripravi dokumentacija in naredi načrt razvoza, da bo vse skupaj potekalo brezhibno.
V nadaljevanju si lahko ogledate posnetek, ki smo ga prejeli kot neke vrste opozorilo na neprimerno reagiranje našega voznika, ko je za njim peljalo vozilo na nujni vožnji.
Že kot zelo majhna deklica sem vedela, da mi je šoferski poklic usojen.
Petnajst let se že potikam z volanom v roki. Doživel sem že marsikatero dobro in slabo izkušnjo.
4. november. Rajzefiber in adrenalin sta mi napumpala žile, da me kar privzdiguje!! Slovo od žene in že s hčerko drviva skozi Karavanke. Vožnja do Witenberga poteka tekoče in brez zastojev, tako da dobršen del pavze posvetiva igranju remija, ki postane rdeča nit najinih obveznih počitkov
Spoštovani bralci,
preveč zanimivih zgodb iz naših potovanj smo že doživeli, da jih ne bi delili z vami. Prosimo, obiščite nas kdaj v rubriki blog in preberite več o naših doživljajih.