- 00 386 4 581 37 00
- info@sigr.si
- sl | nl | de | en
Sam’ da grem na furo…januar 8, 2010
Že kot zelo majhna deklica sem vedela, da mi je šoferski poklic usojen. Mislim, da sem se navdušenja nad kamioni in »furami« nalezla od mojega očeta, ki je po poklicu…ugibajte kaj???… prav tako šofer, in sicer šofer s srcem in dušo. Skupaj sva prepotovala skoraj celo Evropo po dolgem in počez, še preden sem dokončala srednjo šolo. Večkrat se je zgodilo, da je bila očetova »fura« predvidena za sredino tedna, takrat ko bi morala jaz guliti šolske klopi. V meni je kar vrelo: »Sam’ da grem na furo, sam’ da grem na furo,…« V takšnih trenutkih mi je na pomoč priskočila mami, ki je po urah mojega moledovanja največkrat le popustila in mi napisala opravičilo. In JUHEEEEJ, že sva oddrvela!
Po tem, ko sem naredila izpit za E-kategorijo (kar je mi je šlo brez težav, glede na to, da sem si pred tem nabrala že kar nekaj izkušenj), sem začela počasi iskati redno službo. Pred tremi leti sem na internetu naletela na objavo prostih delovnih mest pri podjetju SIGR BIZJAK in od takrat sem v vaši družbi. Največ robe izvozimo na Nizozemsko, nazaj pa rožice, rožice, rožice… Zgodi se sicer tudi, da dobiš kdaj pa kdaj kakšno drugo relacijo, drugo robo, kar pa je po mojem mnenju super, že zato da se razbije monotonost in ker malo spremembe vedno paše. Vozim v tandemu (v posadki s sovoznikom), moj sovoznik pa je obenem tudi moj fant, tako da vedno združujeva ugodno s koristnim, ha, ha, ha… No, pa šalo na stran.
Od doma odrinem že tako zgodaj, da prva kava prime šele, ko se ob sedmih zjutraj pripeljem v Kranj na parkirišče ob železniški postaji, kjer šoferji puščamo svoje »male« jeklene konjičke. Sovoznik me pobere in skupaj greva do firme na Jesenicah, kjer naju že nestrpno pričakuje (no ja, oziroma bolje rečeno midva nestrpno pričakujeva njega) »ta veliki« jekleni konjiček. Natankano je, papirji so,… samo še prikolico pripnemo in JUHE… opala, pa se je prvič zalomilo… Diagnoza: počena cev za zrak! Mojster sem, mojster tja, par minutk in je že popravljeno. Še eno kavico iz avtomata za lažji zagon, in JUHEEEEEJ, že drvimo!!!
Čez Karavanški predor v Avstrijo. Pot je lepa, sonček sije in čeprav je zunaj zelo mrzlo je v kamionu prijetno toplo in vse gre kot podmazano.
V Salzburgu zavijeva iz avtoceste in pot nadaljujeva po lokalnih cestah. Res je, da se po avtocesti hitreje kam pride, pa vendarle le z vožnjo po lokalnih cestah zares vidiš lepote, ki jih ponuja dežela, v tem primeru Nemčija. Dve uri in pol vožnje, čez Burghausen in Straubing in že sva na avtocesti pri Regensburgu. Pot nadaljujeva, vreme pa je čedalje slabše. Pred Wurzburgom že začenja naletavati sneg, in nato sneži celo pot mimo Frankfurta in Kolna. Zasnežene ceste zahtevajo od nas večjo koncentracijo, vozimo po polžje, saj ceste seveda niso niti splužene niti posipane.
Vsakih nekaj metrov zalomljeni kamioni ob cesti, karambolov malo morje, midva pa še vedno počasi a uspešno nadaljujeva pot. In glej ga zlomka, še na Nizozemskem je sneg, kar je v teh krajih prava redkost, vsaj v tolikšnih količinah.
Zjutraj razloživa papriko in paradižnik, ki sva ju pripeljala na Nizozemsko. Nazaj pa spet rožice… Nalagava v štirih različnih krajih, na dveh večjih in dveh manjših borzah rož.
Res je, da sva že malce pozna, ampak vreme na žalost ne pozna na uro. Ves čas nalaganja sneži, in seveda ne gre vse tako hitro kot bi moralo.
Kot da bi se nama posmehoval, pa sneg poneha, ko v Aalsmeerju nalagava zadnjo stranko. Pot nazaj poteka mirno.
Zjutraj še kratek postanek v Salzburgu, kjer pustiva nekaj vozov rož, nato pa s polno paro naprej proti Sloveniji, proti firmi na Jesenicah, in nenazadnje proti dragi Dolenjski! Ker je najlepši del vožnje še vedno bil in bo: vrnitev domov!
Dino pravi:
Zelo zanimiv dnevnik…
Moram priznati, da sem isto zagnan le da me do poklica loči še nekaj dolgih mesecev.
Upam, da bom v kratkem prebral še veliko tako zanimivih in slikovitih dnevnikov.
Lp Scotty 7-3!
Andreja pravi:
Tudi jaz imam zelo rada ta poklic in komaj čakam da bom opravljala ta poklic
Voziti tovornjak je najlepša služba na svetu.
Niko pravi:
Navdušen sem nad odločitvijo o objavljanju šoferskih dogodivščin. Še naprej vama želim varno vožnjo.