4. november. Rajzefiber in adrenalin sta mi napumpala žile, da me kar privzdiguje!! Slovo od žene in že s hčerko drviva skozi Karavanke. Vožnja do Witenberga poteka tekoče in brez zastojev, tako da dobršen del pavze posvetiva igranju remija, ki postane rdeča nit najinih obveznih počitkov. Ko nama zvečer le dostavijo ročno dvigalo, po domače ŠTAPLER jo odrineva proti Belgiji , kjer narediva še 3 urno pavzo.
4. november. Rajzefiber in adrenalin sta mi napumpala žile, da me kar privzdiguje!! Slovo od žene in že s hčerko drviva skozi Karavanke. Vožnja do Witenberga poteka tekoče in brez zastojev, tako da dobršen del pavze posvetiva igranju remija, ki postane rdeča nit najinih obveznih počitkov. Ko nama zvečer le dostavijo ročno dvigalo, po domače ŠTAPLER jo odrineva proti Belgiji , kjer narediva še 3 urno pavzo.
V Calaisu zgodaj dopoldne. Ko se voziva mimo ograje v luko opazujeva begunce kako oprezajo za kamioni, ki bi jih odpeljali proti Angliji oziroma se poskušajo pretihotapiti do tja. Midva sva že v Nemčiji kupila 3 ključavnice in zaklenila boxe ter prikolico. Ko nama potrdijo rezervacijo in naju temeljito pregledajo tako Francozi kot Angleži se postaviva v vrsto za trajekt.
Hči navdušeno prebira LONLEY PLANET in vpija vse pomembne podatke o mestih vrednih ogleda, mene pa stiska v želodcu – le kako bo potekala vožnja po levi??!!!!? Sledi vkrcanje in po dobri uri se približamo belim klifom v pristanišču Dover.
Zdaj gre pa zares! 100% skoncentriran na vožnjo po 15-20 minutah opazim, da je zadeva sila preprosta, le pozoren moraš biti na desno ogledalo, saj se vse odvija po tvoji desni. Pomirjen in dobre volje se pridružim Sari pri planiranju najinega pohajkovanja po irskih višavah in dolinah.
Pavzo narediva v Ashfordu, kar naju stane 12.5 funta (ni poceni v primerjavi z nemškimi, kjer parkiranje stane 5 eurov). Londonska obvoznica nama vzame skoraj 3 ure pa še gužve ob 5h zjutraj ni. Ko se končno znebiva Londonskih vpadnic,naju gospoda v x maksu in napisom VASA prijazno, s svetlečim napisom FOLLOW ME pospremita do parkirišča, kjer mojstri podobno kot pri F1 opravijo hiter pregled gum in podvozja . In glej ga zlomka; 3 vijaki ne dovolj pritrjeni in počen disk na prikolici. Prijazen, nasmejan gospod mi hiti razlagati, da je to velik problem in da ne bova mogla nadaljevati vožnje dokler teh napak ne odpraviva. Le zakaj se nasmiha, če pa je zadeva zelo resna, mi roji po glavi. Pobere nama VSE dokumente, tako od avta kot najine in se čez pol ure vrne z vprašanjem ali sva iz Slovaške??!?! V bazi podatkov ne našega podjetja ne naju ni našel. Razloživa mu, da sva iz SLO in ne SVK in spet izgine za pol ure. Vmes pregleda še taho in kartico, hvala bogu, vse je OK!
Končno se prikaže najin Krvnik. 120 funtov globe (eurov ne sprejemajo) in dogovor, da napake lahko odpravimo na Irskem. Hitiva proti Holyheadu, saj so naju zadrževali in sva bila na tesnem s časom. Še par obvozov in že v daljavi vidiva mesto in luko ampak SMOLA . 3 km pred portom avtomobilska nesreča in totalna zapora ceste, samo pomahava lahko najinemu trajektu ob 15h, naslednji pelje ob 3.40h zjutraj. Narediva lepo pavzo in po 3.5 urni dokaj mirni vožnji ob 7h prispeva v Dublin. Garminka preračunava in končno preračuna da imava slabe 4 km do cilja.
DUBLIN UNIVERSITY CENTER. Varnostniki naju gledajo kot bele vrane, prišla naj bi namreč šele jutri ampak Actros je pač stroj.
Počasi prispe tudi ekipa inštituta Jožef Štefan in pričnemo z razkladom razstave Fusion expo. Damjan in Dule, v prostem času monterja Fusion expo razstav, pod budnim očesom šefice Melite pridno sestavljata elemente in proti večeru so vsi eksponati že postavljeni. Razstava se lahko prične. Utrujena se odpraviva v kamion in v pričakovanju jutra in pohajkovanja utoneva v sanje.
Sonček naju prebudi in po jutranji turški kavici se odpeljeva do servisa. Beryju zaupava najino prikolico do petka in se samo s tovornjakom odpeljeva proti Galwayu. Občudujeva pokrajino, odeto v jesenske barve, spotoma loviva mavrico, se voziva med ovcami in preštevava jezera vendar po 56 obupava in samo še opazujeva.
Zvečer se parkirava v center mesta in odideva do HOSTLA. Hči že vajena tega, jaz pa 1. v življenju spat med mularijo!!! Sreča, v sobi sva sama čeprav je narejena za 6 oseb, otrok odide na net, jaz pa s knjigo v roki na kavč, med otroke. No ja, saj ni tako hudo.
Zjutraj po zajtrku se odpeljeva občudovati pokrajino in majhna mesteca, popoldan pa končno pravi irski pub in srečanje z Guinnessom. Ker nisem ravno ljubitelj tega piva mi hči predlaga irsko varjanto z ribezovim sirupom, wow hudo dobra!!
Povratek v hostel in zjutraj obvezen shooping (neverjetno koliko cenejše je vse kot pri nas). Popoldan povratek v Dublin, obvezen sprehod po mestu in počitek, saj nas jutri čaka izlet na sever v Belfast.
Zjutraj lije kot iz škafa in tudi celo pot do Severne Irske nas spremlja dež. Mokri kot cucki se zatečemo v trgovski center ter se poskušamo posušiti v pubu, seveda z obveznim Guinnessom.
Belfast je zanimivo mesto, vendar tako kot vsa evropska mesta – v centrih zelo lepo, obrobje pa zanemarjeno. Opazimo, da so cene še nižje kot v Republiki Irski, verjetno na račun nižjega BDP. V petek greva po prikolico, jo parkirava in z avtobusom v mesto. Pred nama sedita 2 Poljaka za nama pa EX YU državljanka (no ja, tudi to je Irska).
V soboto pospravljamo in pakiramo eksponate, zvečer obvezen tuš in žurka v univerzitetnem pubu saj ima Damjan rojstni dan. Guinnessa nimajo zato smo na Budweiserju.
Po tretjem pivu se mi začnejo prikazovati liki iz risanke Pokemon (jebemti, v mojih časih so se prikazovale bele miši, najbrž so na faxih bolj napredni in ne staromodni kot jaz). Vprašam hčer, če tudi ona vidi Pokemone, sledi hahahaha in razlaga, da imajo pač letno srečanje ljubiteljev pokemon risank na univerzi. Huh, samo da se mi ne blede, piva imam pa dovolj.
Nedelja klasika, križarjenje po mestu popoldan pa premik proti naslednji destinaciji, mestu CORK v katerega prispeva ob 19.30h. Ravno pravi čas, da ujameva nogometno tekmo med Irsko in Francijo. Pubi vsi nabito polni in zaklenjeni, končno najdeva enega, ki ga je čas dodobra povozil saj od petih gostov dva bereta časopis, dva se grejeta ob kaminu, eden pa zdolgočaseno gleda tekmo. Naročiva coca colo in morava čakati natakarico, da odide po premog, ga vsuje celo kiblo v kamin in naju potem šele postreže. Irci nesrečno izgubijo, vendar je to le en razlog več za dodatno dozo alkohola.
Zjutraj razložimo eksponate in pričnemo z misijo nemogoče. Nikjer namreč ni prostora za kamion s priklopnikom, varnostniki naju podijo proč od stolpnice kjer je razstava, organizatorjem se ne sanja kje bi lahko bili parkirani. S Saro se odločiva in greva na policijo – GARDA po irsko, ter jim razloživa najin problem. Pojasnijo nama, da lahko pustiva avto kjerkoli, samo da ne ovirava prometa (ja itak v centru mesta?!?). Zapeljeva se do pomola kjer razkladajo ladje, ki vozijo žito v velike silose na koncu pomola in se narediva angleže in kar tam parkirava tovornjak. Prijazen varnostnik naju prosi, če premakneva avto za 15 metrov naprej po pomolu, da ne motiva nikogar.
Zbudi trkanje drugega varnostnika, ki naju sprašuje kaj delava na privatnem zemljišču.Sara mu razloži celo zgodbo, jaz pa mu podarim plišastega medveda oblečenega v uniformo slo. policije in tip zadovoljen obljubi, da naju ne bo nihče motil do konca razstave. Kot vsi Irci je neverjetno prijazen.
Teden v Corku, ki je sicer lepo in zanimivo mesto so nama popestrile poplave, močan veter, ki je že nevarno premikal kamion in slabe napovedi o povratku domov, ker so bili trajekti zaradi slabega vremena odpovedani. Prvič sva videla, da se gasilci po centru mesta, kjer sva vsak dan hodila, vozijo z gumijastimi čolni, da se pitne vode v trgovinah ne da kupiti, ker je pač razprodana in da v enem dnevu dejansko doživiš vse štiri letne čase.
Irci so po svoje zanimiv narod, večina jih je oblečenih v spodnji del trenirke in športne copate, zgoraj pa dresi vsemogočih nogometnih ekip (spet ena velika olimpijska vas). Ne dajo veliko na stil ampak vse prekosijo s svojo pristno prijaznostjo, pripravljenostjo pomagati in neverjetno vedrostjo, s katero shajajo skozi življenje v tej deželi, kjer je dež zvest spremljevalec vsakega dne. Preostanek časa na Irskem je minil ob pohajkovanju po lepo okrašenem mestu, nakupovanju še zadnjih božičnih daril in pošteni zabavi v našem »stalnem« pubu, kjer smo ob kozarcih dobrega Guinnessa pozabili na težave in resnično uživali svoj čas na Irskem. Domačini so nas sprejeli medse in skupaj smo plesali na pesmi kot so YMCA in drugi hiti iz dobrih starih 80’s.
Pot domov je bila dolga, zaradi ogromnih valov zelo neprijetna in nekje v Avstriji se nama je zdelo, da je ne bo nikoli konec. Vendar sva prispela, in zdaj ko pogledava nazaj sva se imela naravnost čudovito!
Iz Irske za SIGR BIZJAK, Krnjajič & Krnjajič